Z GG-ji smo se že v soboto zmenili, da bomo v nedeljo poskusili vstati malo bolj zgodaj, da se lahko odpravimo čim prej in se poskusimo vsaj malo izogniti močnemu soncu, ki je bilo napovedano za nedeljo. Ampak definicije "malo bolj zgodaj" se očitno med nami precej razlikujejo, saj je bila ura 7.40 zanje še vedno prezgodnja in smo jih morali z velikim trudom zbombati iz postelj pod napetimi šotorkami, kjer so preživeli prvo noč na pravem pohodnem bivaku, ki temelji na popotovanju s pomočjo lastnega nožnega pogona. Pri nekaterih je zaleglo samo to, da smo jim bivak preprosto podrli na glave, saj potem za sanjanje ni bilo več možnosti - starši, morda lahko poskusite, samo ne s kakšno pretežko omaro! Potem je bilo treba pa vse to seveda še pospraviti. In spakirati spalke. In armaflekse. In najti sveže gate in štumfe. In pospraviti, kar si vrgel iz nahrbtnika, ko si iskal sveže gate in štumfe. In ugotoviti, da zobne ščetke pač ne bo našel prav čas. In se sprijazniti z umazanimi zobmi. In pojesti zajtrk. In iti po vodo. In iti po vodo še enkrat. In tako naprej, in tako naprej, tako da je naš zgodnji odhod splaval po vodi ... Aha, voda! Lahko si pa z njo pomagamo, da nam bo malo manj vroče! Še zadnjič smo šli pogledat plažo z najboljšo glino in si zmočili kape in majice, da nas bodo prijetno hladile med korakanjem po soncu. Potem smo pa šli naprej! Čakala nas je še malo daljša pot kot dan poprej, ampak precej bolj vroče vreme, zato smo splanirali daljši postanek sredi dneva za kosilo, namakanje v Savinji in čakanje na boljše čase (beri: da hujša popoldanska vročina mine). Na srečo smo pot začeli s hojo ob Savinji, ki je ponujala kar nekaj sence in razglede na velike, lepe hiše z bazeni, v katere smo skakali v mislih, veliko bolje pa bi bilo, če bi lahko skočili kar zares. Na srečo smo po nekaj urah hoje našli lepo plažo v senci, ki je bila popolna za naš poldnevni odmor. Pojedli smo kosilo, se odpočili, umili noge in si že milijontič zmočili kape, ki so uspešno hladile naše glave in jih branile pred vročino, ki je sekala z neba. Ampak tudi vsega lepega je enkrat konec in napočil je čas, da pičimo naprej proti našemu bivaku številka 2, do katerega nas je ločilo še pol planirane dnevne razdalje. GG-ji so postajali vedno bolj tiho, tudi občasno jamranje, ki so ga slišali prej, je počasi zamiralo, le še tiho so hodili in vso energijo pošiljali v podplate, ki so udarjali po razgretem asfaltu, rame, ki so nosile težke nahrbtnike, in glave, ki so bile osredotočene na vedno bolj približajoč se cilj v daljavi. Potem pa so zaslišali angelski glas vodnikov, ki so kričali nekaj o pumpi - ampak kaj to pomeni, saj GG-ji ne rabijo bencina za energijo??? Bencina ne, sladoled pa ja! Ustavili smo se na zasluženem "junk food-u", ki nam je dal energijo še za zadnjih nekaj kilometrov poti. če smo zmogli do sem, bomo pa ja še malo, pa čeprav počasi! In res smo zmogli! Počasi, ampak vztrajno smo se vedno bolj bližali naši spalnici za nedeljski večer, vodniki pa smo zraven umirali od ponosa na naše GG-je, ki so v dneh dneh iz Celja peš prišli tako daleč, in večina na prvem bivaku! Hvalili smo jih že vmes, hvalili smo jih potem, hvalimo jih še vedno, čez nekaj let jim pa morda zapojemo še kakšno pesem v čast in slavo. Ampak resno - zelo, ZELO smo ponosni nanje! Cilj smo sicer zares dosegli precej pozno, ampak energije otrokom še ni zmanjkalo - še več kot uro so se podili po gozdu, po plaži in po Savinji, tako da jih očitno nismo utrudili dovolj. Skrite zaloge energije zares dobro skrivajo pred našimi očmi. Za večerjo smo si skuhali kar hitre makarone s tuno, nekatere pa je po hrani kar takoj zmanjkalo. Omagane smo pokrili s spalkami, jim pospravili stvari v nahrbtnike, nekatere pa smo še po 23. uri opozarjali, naj počasi zaspijo, saj nas čaka še zadnjih nekaj kilomterov do tabora, vstali pa bomo še malo bolj zgodaj. Jutri pa zares!
Ni komentarjev:
Objavite komentar